jackie4grace

Velikokrat premišljujem (zaradi službenega poslanstva in tudi zaradi zasebne radovednosti), zakaj ljudje (vsaj nekateri med nami) tako radi kupujemo. Predvsem pa me zanima, kako kupujemo.

In prav pred kratkim sta mi Brata spet dala eno brezplačno lekcijo …

V Sparu kupujem zelo redko, se pa spomnim, da sem že pred več meseci ob nakupu dobila paketke z nalepkami živali. Spomnim se tudi, kako sem Velikega in Malega Brata potem vprašala: »Ali bosta zbirala nalepke?«

Najprej sta jih malo pogledala, se spomnila zabavnih Garfieldovih potegavščin, se nasmejala zanimivi opici na eni izmed nalepk, potem pa me jedrnato in odločno zavrnila: »Ne. To je čist ‘zbrez veze’.«

***

Prejšnji teden pa je Veliki Brat začel zelo intenzivno prosjačiti za album Jungle mania, kamor bi rad zbiral sličice … »Ker ga imajo čisto vsi moji sošolci – mami, prosim, samo jaz ga še nimam!«

Sicer sem sama zase mislila, da na to finto sploh ne padam več! Pred časom mi je namreč zatrjeval, da samo on v razredu nima PSP-ja, čeprav se je zdaj izkazalo, da ga imata poleg njega samo še dva sošolca … Pa verjetno res ne padam več na to finto (ker v resnici tudi nikoli nisem), ampak Veliki Brat mi je samoiniciativno obljubil, da bo več bral, kar je povzročilo, da sem včeraj (tj. v nedeljo!!!) letela v dežurni radovljiški Spar kupit albume Jungle Mania kar na zalogo …

Kako torej kupujemo?

1. Črednega nagona v prodaji ne gre zanemarjati. Ko nekaj kupijo ljudje, s katerimi se radi identificiramo, bomo to hoteli kupiti tudi sami. Kadar so v igri otroci, kupujemo še toliko bolj …

2. Kdo bi si mislil, ampak zbirateljstvo je v prodaji nekaj neverjetno silovitega …

3. Treba je do obisti poznati svoje stranke, če jim želimo nekaj prodati. Očitno to ve tudi Veliki Brat – pamž je natančno vedel, kaj mi mora obljubiti!

p.s. Garfield pa zame ostaja velik heroj. Njegov lajfstajl ni kar tako: veliko veliko zdravilnega spanca, ogromne ogromne količine lazanje … Prodajni nauk? Glej točko 1.

Z nabiralskega pohoda sem prinesla še dve porcelanasti punčki. Ta Glavni (beri: moj mož) bo sigurno spet rekel, da sem trčena. Ampak sem že v neki marketinški knjigi prebrala, da so razni zbiratelji ena najboljših ciljnih skupin za prodajalce. Vse bi pokupili! In več kot očitno je, da pašem v to skupino. Temu pa ta Glavni gotovo ne bo mogel oporekati …

p.s. Pa reci, da nista ljubki, no?

Med kupovanjem preprog sva sedela kar na tleh, gostoljubni prodajalec nama je postregel z dišečim in zelo pitnim jabolčnim čajem, dišečo in zelo pitno turško kavo in malo manj dišečim, a vseeno zelo pitnim in odlično ohlajenim pivom (v Istanbulu se pije – kdor sploh pije alkohol – Efes Pilsen). Na prvi vtis lahko rečem, da Turki popijejo več čaja kot kave; čaj pijejo iz drobnih steklenih kozarčkov, kavo pa iz majhnih skodelic.

Medtem ko je bila ostala internacionalna posadka na precej dolgočasnem seminarju, sva si midva dopoldne popestrila s kupovanjem tepihov in tole zabavno izkušnjo so nama pozneje vsi zavidali.

Moj najdražji mož se je izkazal za odličnega barantača, ves čas pa so naju zabavali prodajalčevi spretni prijemi:

»Mister, this your wife?«

»Yes.«

»Oh, you lucky! She be like Julia Roberts.«

(Sicer Julia Roberts ni najbolj po mojem okusu in vem tudi, da med nama ni niti najmanjše podobnosti, a vseeno priznam, da mi je kompliment kar godil …)

A se tu s »selebritiji« še ni nehalo. Na steni je visela tale slika:

Vprašala sem ga: »Was this guy here?«

»Yes, he bought a carpet, big like this …« in pokazal je na največjo preprogo v hiši (ki jo je preuredil v galerijo s preprogami, ker je najemnima za trgovino na velikem bazarju znašala kar 4.000 evrov mesečno). Štorije s Clintonom sicer nisva čisto kupila, saj nama detajlov s slike nekako ni uspelo locirati v hiši. No, verjetno pa fotografija na koga vseeno utegne delovati prepričljivo …

In še en fantastičen stavek, ki ga je spretni trgovec ves čas uporabljal kot pretanjen psihološki prijem pri prepričevanju mojega moža: »You want to make she happy? Buy a carpet.«

Odšla sva z veliko potovalko preprog … She happy.