Če me ne pohvaliž, te obijem?
januar 26, 2010 at 11:47 (Mali&Veliki Brat, svašta ...)
Ko sem včeraj že kakšnih deset minut sedela pred razredom in čakala, da se bo Veliki Brat izvolil prikazati (njegovo odhajanje iz šole vedno traja kakšne pol ure), sem začela opazovati njegovo sošolko, ki je pritekla k mamici in ji vzhičena povedala, da je naredila plakat. Plakat je vrgla po tleh in ga sploh še ni razgrnila, mamica pa je že začela deževati pohvale: »Super! Odlično! Fantastično! Super! Bravo! Pridna! Perfektno!«
Med abondantno ploho pohval sem začela razmišljati, da svojih sinov še nikoli nisem nagradila s tako serijo vzklikov in ali morda ne šparam preveč s pohvalami. Sicer tudi sama verjamem, da je otroka treba hvaliti. Ampak ne za vsako figo. Prepričana sem namreč, da pohvala mora biti realna – če naj otroku z njo res pomagam doseči zdravo samozavest …
Potem se je mamica odšla v razred še nekaj pogovarjat z učiteljico, deklica pa je končno razgrnila plakat, ki sem si ga z velikim firbcem ogledala. Narisala je ogromnega prašiča in nad njegovo glavo je bil oblaček, v katerem je pisalo: ČE MI NE DAŽ DENARJA, TE OBIJEM! Malo nižje je bil narisan še manjši prašič, ki je cvilil: MAMI, MAMI, MAMI.
Jaz nekako nisem našla besed … Super? Odlično? Fantastično? Perfektno?
Me pa res zanima, kako je bila nad vsebino plakata potem navdušena mamica. Če ga je sploh pogledala, seveda …
Bio-kunšt?
januar 20, 2010 at 13:00 (svašta ...)
Takole kunštno instalacijo sem prejšnji teden opazila pod nekim tirolskim oknom. Kje pa drugje …
Kdo vse nas gleda?
november 9, 2009 at 10:54 (fuj fuj fuj, svašta ...)
Včeraj popoldne sem šla v klinični center na obisk k stari mami. Pa raje ne bom razpredala o tesnobi, ki se me loti že, ko se približujem območju bolnice, kaj šele, ko vstopim vanjo in vdahnem bolniški zrak in atmosfero …
Parkirala sem v über dragi garažni hiši Šentpeter – za eno uro ti vzamejo 2 evra!!!; raje ne preračunam, koliko je to denarja v starih tolarjih!!!??? – tj. v tisti moderni garaži, kjer so skoraj vsi stebri pisano podrajsani z ostanki avtomobilske barve, saj so tako tesno skupaj, da imaš res srečo, če jih fališ …
Ko sem se želela odpeljati, pa se je zataknilo. Avtomat je trdil, da je moja parkirna kartica neveljavna. Že od nekdaj ne zaupam elektroniki, ampak imam raje tiste po navadi malo sitne brkate strice v grdih in znošenih čuvajskih uniformah, ki sedijo v zastekljenem boksu in kljub protikadilskemu zakonu še vedno smrdijo po tobaku, a bila je nedelja, za šipami so bile spuščene vse žaluzije in lahko sem poskusila srečo samo še na dveh drugih avtomatih. A sta trdila isto kot njun »kolega«. Izkazalo se je, da je v taki zagati zelo prikladno imeti s sabo telefon (jaz, koza, pa večkrat pregrešno premišljujem, kako bi ga najraje nehala nositi s sabo …).
Poklicala sem torej na neko mobitel številko (ni brezplačna), kjer se je oglasil dresirano prijazen stric, ki pa je najprej želel preveriti mojo zmedenost ali zarukanost ali kakor koli že to imenujeva. Ko se je vendarle prepričal, da sem v avtomat tlačila pravo parkirno kartico (vprašal me je, kakšne barve je koda na kartici. In ja, priznam, imelo me je, da bi mu rekla, da ima čudovit tigrast vzorec …), mi je dal tak malo čarovniški nasvet:
»Je kartica povsem suha?«
»Ja.«
»Potem pa fino pihnite vanjo, tako da se bo malo navlažila. Nato pa fino s prstom podrgnite po kodi, kar močno. Zdaj jo pa še enkrat vstavite v avtomat.«
Ubogala sem ga, vendar je avtomat trdil isto kot prej.
Operater seveda ni verjel, da sem jo dobro navlažila, a sem zavrnila ponovno čaranje. Potem sem dobila še boljša navodila:
»Pojdite do blagajniškega okenca, tam boste videli režico, skoznjo potisnite šest evrov, na listek napišite, kdo ste, in ko boste naslednjič šli mimo, se oglasite po račun. Ko boste pri zapornici, pa me ponovno pokličite in vam bom odprl preko interneta.«
Nisem hotela razmišljati, kako se iz take garaže izvadi človek brez mobitela, papirja in pisala, ubogala sem navodila, na listek napisala svoje ime in celo lep pozdrav (čeprav me je imelo, da bi napisala kurec vas gleda), odšla do avta in pri zapornici spet poklicala na mobitel številko.
Isti dresirano prijazen glas je preverjal, kje in koliko denarja sem pustila, mi srečno povedal, da me vidi (!!!!), mi dovolil, da se odpeljem in zaželel lep večer.
Jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi imela občutka, kot da sem se pravkar odpeljala iz ene cenene računalniške igrice … Da sem se odpeljala iz garažne hiše, je trajalo dvajset minut, stalo šest evrov, nekaj telefonskih impulzov in precej neprijetnega občutka, da je dandanes že nekaj tako običajnega, kot je parkiranje, pravi reality show!
No, vsaj v noben steber se nisem zabila …
Bosanska iznajdljivost
november 4, 2009 at 10:56 (svašta ...)
Tale prizor mi je zakrival razgled s hotelskega okna na sicer lepo in zelo čisto mesto Banja Luka:
To pač nastane, ko se na Balkanu združita zapadna tehnologija in pregovorna iznajdljivost Muje in Hase …
Zgodba nekega prometnega znaka
avgust 18, 2009 at 21:45 (svašta ...)
Takle zgovoren znak so nam postavili v ulico … Pojma nimam, kaj pomeni.
Veliki Brat pa je promptno napletel vsaj tri različne zgodbice v stilu:
»Mami, a res ne veš? Otroci lahko brcajo žogo. Če pa pripelje kakšen avto, mora zelo paziti, da ne bi povozil otrok. Nikakor pa se to ne sme dogajati pred hišo!«
Hm …
Povečani žnabeljčki
avgust 11, 2009 at 09:29 (svašta ...)
Govedo si je verjetno reklo, tudi jaz bi zelo rado imelo tako velike in zapeljive, tako buhteče in eksplodirajoče žnabeljčke … take, kot jih ima Nina Morič pa še druge ženske iz človeških filmov …
A zgleda, da se je govedo zbalo vbrizgavanja silikona, ali pa se je morda spomnilo, kako je pred leti med televizijsko oddajo razneslo preveč napihnjene ustnice Al Banovi ženi Loredani Lecciso, in se zato raje odločilo za neke vrste zunanji lifting …
Morda bi se pa ženske iz človeških filmov lahko začele zgledovati po govedu in si omislile kakšno tako protezo? Tovrstni nagobčniki bi mogoče lahko postali nov biznis, ki bi bil lahko še dražji od plastične kirurgije, saj si kar predstavljam, koliko diamantov se da vštukati v en takle nagobčnik …
Vem, da pišem bedarije, ampak natanko te misli sem imela v glavi, ko sem na Poljški planini opazila tale goveji »nakit« …
Sparov(n)i matematiki
junij 22, 2009 at 18:47 (svašta ...)
Že od nekdaj sem zanič v matematiki. Profesorici v srednji šoli je rado postalo slabo, kadar sem bila na vrsti za spraševanje (meni pa tudi).
In danes sem se znašla v skoraj neverjetni dilemi, saj res ne vem, ali bi me moralo veseliti ali žalostiti, ker sem opazila, da obstajajo še večji butlji, kot sem jaz?
Ah, to je pa …
marec 24, 2009 at 09:14 (svašta ...)
»Samo tole bi vam še rada pokazala, ko sem že tukaj,« sem že pred kakšnimi šestimi rekla svojemu nekdanjemu zdravniku in mu pomolila svojo desnico, ker sem hotela, da pogleda dokaj bolečo in motečo bulico, ki se je pojavila na zgornjem delu zapestja.
»Ah, to je pa od tenisa! Boste pač morali malo nehati igrati tenis,« je promptno in zelo samozavestno postregel s pojasnilom.
»Tenisa pa res že zelo zelo dolgo nisem igrala. Mislim, da bulica ne more biti v nobeni povezavi s tenisom,« sem nasprotovala.
»Saj sem vam rekel, nehajte igrati tenis, pa bo!« me je strogo utišal.
Vol zarukan, sem si tiho mislila in tudi recept za žavbo, ki mi ga je napisal, takoj vrgla proč.
Tenisa tudi po tem dogodku seveda nisem igrala, bulica pa je bila še kar na zapestju in sem jo enkrat (bolj za štos) pokazala učiteljici joge, ki pa je zgleda res malo coprnice in se ukvarja s tuina masažo.
»Ah, to pa ni nič,« je rekla, dvakrat močno pritisnila na bulico in stvorek je naslednji dan izginil … !!!???!!!
To je bilo pred dvema letoma. Sedaj pa se je bulica spet pojavila. In ker sem bila danes zjutraj (ampak zaradi drugih razlogov) pri svojem novem zdravniku, sem mu mimogrede pod nos pomolila še svojo E.T.-jevsko desnico s čudaško izrastlinico.
»Ah, to je pa ganglion,« je takoj ugotovil. Pojasnil, da ne gre za nič nevarnega, mehurček, ki ga lahko punktiram ali operiram …
Jaz pa bom raje poklicala jogistko in naj najprej ona malo pritiska, šele potem se bom ukvarjala s punktacijami in operacijami, če bo treba.
V resnici sem ti hotela povedati, da je sodobni slovenski človek popolnoma nor, če vdano zaupa mnenju enega samega zdravnika. No, res je, da nekatere zavarovalnice že ponujajo drugo mnenje …
Me pa malo skrbi, da je imel prav moj prijatelj zdravnik (kardiolog), ki mi je že pred leti rekel: »Joj, samo zdravnikov ne sprašuj za mnenje! Raje kar sama pogruntaj, kaj ti je.«
Zdaj vidim, da se tip sploh ni zezal.
Za danes pa kar dve čudesi …
marec 5, 2009 at 18:52 (Mali&Veliki Brat, svašta ...)
Danes so se dogajale zares čudne stvari; dopoldne sem za Bežigradom nad seboj uzrla jatico cvilečih galebov – ker s seboj nisem imela fotoaparata, upam, da se je to zgodilo še komu, kar bi seveda pomenilo, da še nisem žrtev svojih prividov in prisluhov. Jackie zato poziva ostale morebitne očividce, da potrdijo dogodek, preden se prijavi na posvet h kakšnemu strokovnjaku …
Drugo čudo pa je dejstvo, da je Veliki Brat preždel vse popoldne na kuhinjskem stolu in se ustvarjalno predajal oblikovanju das mase! (Priznam, spraševala sem se, ali ni morda bolan … In da, priznam, tudi njega sem večkrat vprašala, kako se počuti.) Po novem imamo v stanovanju kakšen ducat svečnikov …
