jackie4grace

Omenila sem ti že, da sem bila pred kratkim na obisku pri dveh starih znancih in njuni družini. Ti pa moram nujno povedati, da smo se pogovarjali tudi o knjigah.

Oče družine (prav tisti, ki je bil enkrat že star, zdaj je pa spet mlad) je povedal, da je srednja hči (petnajstletnica) na vsak način hotela imeti knjigo Mrha koščena, ker je to menda ful kul knjiga in so jo tudi vse njene frendice že prebrale …

No, tudi ona jo je dobila. Ampak je imela malo smole, ker je knjigo v roke vzel tudi njen oče – po poklicu pediater, ki se po vrhu v zadnjem času ljubiteljsko posveča prav zdravi prehrani – in se odločil, da ji knjigo preprosto vzame. Ker še nimam izkušenj z vzgajanjem najstnikov, se mi je najprej zdelo zelo čudno, celo narobe, da otroku knjigo kar vzameš. Očitno sem dovolj okužena z demokratičnimi vzgojnimi prijemi, saj mi je najprej padlo na pamet, da z otrokom take kočljive teme pač predebatiraš. Šele potem sem se spomnila, da so na svetu menda tudi taki najstniki, ki z največjim veseljem ignorirajo in kontrirajo mnenju staršev, četudi je njihov foter zelo priznan pediater ali kakšen drug strokovnjak …

Jasno, da sem postala dovolj radovedna in knjigo takoj kupila. Na njej je res nalepka z opozorilom, da zaradi grobega jezika ni primerna za mlajše od 16 let.

Avtorici (nekdanja agentka za Ford Models – danes čisti samouk, ki menda ve vse mogoče – in nekdanja manekenka, ki je diplomirala iz holistične nutricionistike!) res nič ne leporečita (če piješ kavo, ti iz ust smrdi kot iz gnojne jame/ cenena industrijska (džank) hrana ima tako rok trajanja kakih 22 let in bo na žalost verjetno preživela tudi tvojo ubogo debelo rit/ zbudi se, trapa; v enajstem poglavju je seznam »sprejemljive džank hrane«, ob katerem ti bodo otrdele bradavičke/ to pomeni, da ti bo po zaužitju zdravila hipno odleglo, obenem pa bo zjebalo nekaj drugega v tvojem telesu/ pojdi se podojit, daj, cuzaj joške. se ti to zdi smešno? saj tudi je. zdaj te bova spravili k pameti/ do koca svojega koščenega življenja moraš za vsak grižljaj vedeti, kaj vsebuje.) in ne ujčkata, a meda samo zato, da bi deklice lahko postale koščene mrhe in bi nase lahko spravile najbolj hude kavbojke!

Če si na tem mestu morda postavljaš vprašanje o vrednotah, je nujno dodati, da že na platnicah knjige jasno piše, da avtorici Rory in Kim definitivno nista kuri.

p.s. Vsaj z nazadnje povedanim se pač moramo strinjati; Skinny Bitch se že lep čas noče premakniti z vrha ameriških lestvic branosti …

V službi ženski del naše ekipe uporablja ženski wc v prvem nadstropju velike poslovne zgradbe, skupaj z žensko posadko iz sosednjega računovodskega servisa (kjer se bab res ne manjka). Wc so pred dvema letoma prenovili in lahko rečem, da babnice res dobro pazimo nanj; nove ploščice so vedno čiste, v njem je dišeč osvežilec prostora (ki celo ne smrdi po strupu ali kakšnem cenenem parfumu), poleg tega pa ga res pridno zaklepamo.

In ženska si pač misli, da je v ženskem wc-ju verjetnost, da bo naletela na nespuščeno straniščno desko, zelo majhna – vsaj po moji presoji, predvsem pa po dosedanjih večletnih izkušnjah, saj se to prej sploh ni dogajalo …

Vendar sem v zadnjem času že nekajkrat naletela na nespuščen pokrov! Saj ne da me to tako blazno nervira, bolj se mi zastavlja vprašanje, kako je to mogoče. Ker je nekaj zagnanih računovodkinj situacijo že preverjalo in tudi ugotovilo, da naša »Fata« ni popustila pri vestnosti opravljanja svojega dela, je moji skromni pameti uspelo priti do naslednjih treh možnosti:

a) med ženskimi obiskovalkami wc-ja je šaljivka (beri: provokatorka) z zelo svojevrstnim smislom za humor;

b) na ženski wc zahaja moški;

c) ena izmed računovodkinj je v resnici transvestit!

Vidiš, kaj vse je del kulture in tema pogovora obiskovalk nekega stranišča v neki poslovni stavbi … In če sem zadnjič ugotavljala, kako dedce odlično družita nogomet in pivo, lahko danes mirno zaključim, da ženske nedvomno povezuje goreče sovraštvo do nespuščene straniščne deske. Morala bi samo videti in slišati razdražene babnice iz sosednje pisarne, ki so se odločile, da bodo stvari prišle do dna! Je pa res, da tudi mene kar precej zanima, katera izmed mojih predpostavk se bo izkazala za pravilno.

Rešitev je pa itak jasna:

Vse dokler se nisem sprehodila po istanbulski tržnici z začimbami in drugimi dobrotami, nisem vedela, da se skoraj vsak dan nažiram z viagro! Še manj, da gre v resnici za nažiranje s turško viagro!

Glede na to, kolikšne količine razno raznih oreščkov, orehov, pistacij, kokosa, rozin in medu spravim vase, lahko rečem, da sem na dnevnem overdosu tovrstne viagre … Turški prodajalec mi je seveda zagotavljal, da to ni noben larifari, saj gre za skrbno izbrane in tako skrupolozno pretehtane in odmerjene sestavine, da bi se farmacevti samo čudili …

Medtem ko se je moj mož teme turške viagre lotil z vidika edinstvene prodajne prednosti, ki jo je potem v enem izmed komentarjev nadvse duhovito Gregor tudi našel (5 times in the night + quicky in the morning …), sem se sama spraševala, ali imamo tudi Slovenci kaj takega, čemur bi lahko rekli slovenska viagra?

Si predstavljaš, da bi na potici pisalo »Slovenska viagra«?

Ali pa na primer »Prekmurska viagra« na prekmurski gibanici?

Nak, Slovenci že nismo taki trgovci po duši, kot so Turki … Šaljivci pa tudi ne …

Ker se nezadržno bliža tvoj rojstni dan, sem se seveda tudi v Istanbulu pridno ozirala za darilom zate.

Trikrat lahko ugibaš, kaj sem izbrala …

Just kidding …

Istanbul me torej čaka in tudi jaz čakam Istanbul … In ko v hotelu srkam kavo (ki sploh ni turška, ampak jebeni american coffee!), listam knjižico Who’s Who (mož se namreč udeležuje nekega seminarja, jaz pa danes špricam; nujno moram namreč dobiti very first impression of Istanbul), v kateri so predstavljeni vsi sodelujoči na tem srečanju; pri vsakem je med drugim naveden še icebreaker:

Rusinja pravi: Know how to cope with stress in any time))))), sing Russian national songs, write poems.

Španec: I like growing vegetables in the backyard.

Šved1: I bake bread.

Kuvajtčan: International Chef/Natural Food Specialist.

Litvanec: Still managed to survive without driver licences

Anglež: I understand the game of cricket. Finally!

Izraelec: I am a special effect makeup artist. Most of my makeup works are horror movies effects.

Nemka: I am a Chocoholic and a Shoe-holic.

Čehinja: I have more than 1 thousand books at home.

Norvežan: Used to farm sheep at the polar circle.

Rus: I used to read medieval greek manuscripts in the Vatican Library, I climb the highest mountain in the Pirenees range (Aneto, 3.344m), I interviewed Dalai Lama ten years ago.

Francoz: I can touch my nose with my tongue!

Italijan: Great at cooking many kind of risotto.

Egipčanka: My son has a dog I’ve never seen.

Madžar: I am a world champion at boogie/woogie dancing.

Nemec: Jumping on trampolins (we bought one for our children, great experience for grown ups).

Švedinja: As a 20-year old girl, I worked as a teacher at a closed male prison in Sweden.

Turkinja: Medical doctor doing sales.

Šved2: I am afraid of cats. And dentists too. Apart from that I am pretty normal.

Šved3: Delivered my baby daughter without assistance at home in the kitchen last November.

Slovenka: Translated 22 books in last 5 years.

Sami čudni, a ne? Raje grem malo na sprehod med Turke …

»Kva!?!« se mi je izvilo skoraj iz želodca, ko sem v enem izmed katalogov uzrla spodnjo fotko.

Prašiček za hladilnik!?! Očitno še nimam dovolj debele riti, saj sem najprej pomislila, da gre za kakšno kičasto slaščičarsko dekoracijo. Pač za v hladilnik; danes itak prodajajo že vse.

Potem pa sem ugotovila, da gre v resnici za »malo pomoč pri dieti«!!! Takole rožnato prase namreč vahta v hladilniku in ko ga odpreš, zakruli … »Kdor kljub temu vzame nekaj iz hladilnika, je sam kriv,« so spisali avtorji kataloga. Itak … Špeh se menda ne dela od vode in zraka, a ne?

Sem jih že naročila 10 komadov (saj veš, da rada naredim kakšno traparijo). Do takrat pa si lahko pomagava s spodnjo fotko …

Če me bo kdaj kaj spravilo med naturiste, bi to zagotovo lahko bili neznosno veliki prišitki v kopalkah, ki jih je tudi neznosno veliko, na njih pa je napisanega neznosno malo koristnega …

Ne samo da kupiš nekajcentimetrsko flikco, na katero je prišit skoraj enako velik pildek z navodili za pranje in sušenje, z nje na plastificirani nitki visi tudi niz nekajcentimetrskih kartončkov s podatki o ceni, materialu in prevodi v vsaj tri jezike! Jasno, v hlačke je pripopana tudi polivinilasta higienska zaščita, ki sicer s higieno nima nobene veze, pa vendarle tam mora biti, a ne … Pomisli samo, koliko privezkov na enih kopalkicah; pri tem pa raje ne pomisli na živčnost tipične potrošnice, ki bi v garderobi rada pomerila kopalke, a ima blazne težave nase navleči cunjico, saj jo mora poiskati med številnimi papirnatimi priveski, ki visijo z nje in se ji neusmiljeno zapletajo med nogami, da o plastičnem varovalu proti kraji niti ne govorim – kopalke med vso to navlako postanejo komaj opazne!

Zdaj pa pomisli na vse nove, vsakoletne!!!, kolekcije kopalk tega sveta in na vse materiale, ki so potrebni, da jih odpremijo v trgovino!!! In zdaj pomisli še na vse potrošnice tega sveta, ki potem te listke vztrajno in razjarjeno itak potrgamo in porežemo stran.

Prav nič seksi se mi ne zdi, če mi z riti visi pildek z napisom Zemlja porijekla: Kina; Artikal: Kupače gaće …

Poglej, kakšen surprise sta mi pripravila goloba!!!

Saj ne vesta, v kaj me silita …

Draga moja, nikar ne misli, da je zmanjkalo brezplačnih, a dobrohotnih in neprecenljivih nasvetov. Še naprej curljajo in zabavni so kot gost, zelenkast smrkelj v mojem nosu …

1. »Pa velik mor’š pit, veš? A ti sploh dovolj piješ?«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no … )

1. »Ti kar enga ta kratkega zvr’n. Boš vid’la, to vse pozdrav’ …«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Ja, pa si si prežgala cukr?«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Veš, kaj, suhe kamilične cvetke pogreješ, jih zaviješ v gazo in si jih daš na prsa. To je neverjetno zdravilen obkladek!«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Joj, punca, česen jej, a ne veš, da je to naravni antibiotik?!?«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Čebulni čaj, definitivno.«

(Predstavljaj si začudeno debilen izraz na mojem ksihtu, rahlo izbuljen pogled, usta pa od začudenja kar rahlo odprta … Saj veš, kot takrat, ko res izveš nekaj novega, no …)

1. »Ja, materina dušica! Eterično olje ali kremica, to je čisto naravno, pa najbolj’š, ti rečem …«

(Itak, ja …)

Sicer že veš, da me že ves teden daje neka viroza gripoza anginoza cattivissima gravissima, sigurno se ti pa niti sanja ne, koliko brezplačnih, a resnično dobrohotnih nasvetov za ozdravljenje sem že pokasirala …

1. »Veš, kaj ti rečem? Limone, ampak samo limone ti bodo pomagale. To je c vitamin, ki ga zdej nujno rabš.«

(A res, al kaj, tega pa res nism vedla …)

2. »Med, draga moja, med! Samo med te lahko pozdravi. Pa kr s ta velko žlico ga jej, večkrat na dan …pa tud v čaj si ga dej …«

(Kva pa, če si ga na kruh namažem?)

3. »Lekadol, sej nimaš druge! Kr 2 naenkrat vzem, ne bo škodlo, ampak prime pa!«

(A dej nehi no, Lekdol pravš? Prvič slišm …)

4. »Coldrex, ti rečem. To pa res pomaga!«

(Drek da pomaga? Nism vedla …svašta …)

5. »Ljubica, tretjina limone, tretjina medu in tretjina viskija. To dela čudeže, boš vidla. Pa po požirkih srkaj, da se ga navš nalila …«

(Tole se vsaj zabavno sliš …)

6. »Žajbelj!!! Definitivno žajbelj! Ampak ne smeš ga preveč, prevelike količine so lahko nevarne.)

(A res, al kaj?)

7. »Ne, ampak ne pit žajblja, rajš ga sam grgrej, samo to je dobr za g’ru …«

(Aha, tle je keč …Dobr, da s’mi rekla …)

.

.

.

A nismo ljudje prijetna bitja? Vedno smo pripravljeni pomagati. To je sicer nekaj krasnega, se pa vsakič znova čudim potrebi, da mi morajo vsi povedati, kako limone, med in žajbelj res pomagajo … Pri tem pa me prav zanima, če si res kdo predstavlja, da tega še ne vem?!?

Misli si, kar hočeš, ampak tudi jaz imam en nasvet (in čisto mogoče je, da ga še nisi slišala …):

»Ja, tle pa ni druge, ko da vzameš limono in jo karseda natančno preluknaš. Pol pa zreš skoz navrtano luknco, dokler ne ozdraviš … Pazt morš samo, da ne pogledaš stran. Če ne, je treba spet od začetka. Z novo limono, jasno …«