Veliki Brat hodi na šolski nogomet in včeraj popoldne so spet imeli trening. Z Malim Bratom sva ga čakala v garderobi in ko se je pripodilo kakšnih deset razgretih in premočenih glav, sem zaslišala naslednji pogovor:

»To je bilo pa kot v filmu!« je navdušeno vzkliknil rdečelični razkuštrani fuzbalerček in Velikemu Bratu dal »petko«.

»Ja, sam’ da v filmu ne boli,« je komentiral Veliki Brat.

»O čem pa govorita?« me je zanimalo.

»Ž. je podal žogo, B. jo je močno brcnil in potem je priletela naravnost meni v glavo, v lica – in mi zbila zob,« se je smejal Veliki Brat. »Pa kri mi je ful tekla, ampak se nisem nič jokal.«

Na srečo je šlo za zobek, ki se je že itak majavo poslavljal …

***

Ja, seveda. Zvečer pa (že spet!) dialog o zobni miški.

»Danes bom pa spet kar dva zobka naenkrat dal pod povšter za miško,« si je zadovoljno mel roke Veliki Brat.

Preden je odšel v posteljo, mi je še naročil: »Mami, pa da ju ne boš pozabila vzeti!«

***

Po pripetljaju z nazadnje izpadlima zoboma bi mu najraje razložila, da je v naši hiši zobna miš dokončno ukinjena, a mi je žal uničiti fantazije Malega Brata, čeprav itak sumim, da je že prepozno. Zares nisem vedela kaj narediti, zato me je ta neodločnost stala 10 evrov.

Zjutraj me je Veliki Brat pogledal v oči in rekel, da je bila zobna miška pridna. Mali Brat pa je takoj začel trditi, da se mu maje zob (seveda se mu ne …)

***

Miši me torej spravljajo v dilemo – ali z darilom zobne miške res raste otrokov fantazijski svet ali bi morale pametne mame tale stari marketinški trik preprosto ignorirati?

Raje sploh ne pomislim, da se spet bliža čas Božikov in drugih prijaznih stricev …

Mali Brat ob sredah s svojo vrtčevsko skupinico hodi na telovadbo. Po navadi mi pove, da so fino telovadili in mi veselo razkazuje štempiljke na rokicah.

Včeraj pa mi je že v garderobi med oblačenjem povedal: »Veš, danes sem bil pa lumpi na telovadbi.«

»A res? Kaj pa to pomeni? A nisi hotel telovaditi?«

»Ne, punce sem zaklenil v telovadnico.«

Nasmeh mi je seveda ušel sam od sebe, a sem vseeno resno pripomnila: »To pa ni prav.«

»Ja, vem. Saj potem nisem dobil štempiljke …«

***

Ko sva se vozila domov, sem se spomnila, kako mi je njegov oče alias ta Glavni nekoč pravil o tem, da je v osnovni šoli zaklenil ravnatelja v temnico. In ko je Mali Brat popoldne priznal svojo lumparijo še očetu, sem slednjega slišala prav zadovoljno reči, da mu lahko napiše opravičilo, češ da gre vso krivdo pripisati podedovanemu ‘genu za zaklepanje’ …

»Zdaj imam pa že dovolj teh lažnivih bio goljufov! Biohruške so bile strupene in so jih umaknili iz prodaje. A jaz naj pa še naprej kupujem v veri, da je vse, kar piše, tudi res bio? Dost’ imam te bande lažnive!« se je pred dnevi razburjala osemdesetletna teta moje mame, ko sem ji začela razlagati, da sem kupila biološko pridelano peso in kumarice. Potem je razjarjena tetka še dodala: »Si pa res fino usekana, če verjameš v ves tale bio.«

Ko se je malo umirila, je zaključila: »Itak sem pa že dost’ stara in je vseeno, od česa me pobere. A ti bi pa – zgleda – rada zdrava umrla?«

Teta je – zgleda – malo pozabila, da sem skoraj petdeset let mlajša od nje in še nisem dost’ stara za umret in ker verjamem, da ni prav vseeno, od česa te pobere in tudi ne, kakšno hrano jem, sem z veseljem prebrala tale Maksov nasvet.

p.s. Zgornja fotka kitajskega!!! česna je s skopske tržnice (kot tudi vse ostale). Kar se mene tiče, ni nobenega problema, če v Skopju srečam Kitajca, da se tam prodaja kitajski česen, je pa po mojem hudo narobe …

Prejšnji teden sem že hotela objaviti tale post, pa sem potem pozabila:

Ker je ta Glavni (že spet) na službeni poti, sem sprva že mislila, da bo danes zjutraj moral spinning odpasti … Potem pa me je presunila odrešilna zamisel: Brata lahko odpeljem v vrtec in šolo že ob šestih! Nisem si mogla kaj, da ne bi za trenutek pomislila, ali sem morda preveč sebična mati. No, sklenila sem, da nisem, in Brata sta morala vstati ob pol šestih.

Ko smo stopili iz stanovanja, smo pred dvigalom srečali našega prvega soseda, ki se je odpravljal v službo.

»Ja, kam pa vidva že tako zgodaj?« je bil prijazno zvedav.

Mali Brat je bil še preveč zaspan, da bi kaj odgovoril, Veliki pa je vzvišeno pripomnil: »Mami gre na telovadbo, midva greva pa zato v šolo.« Zakaj ju sploh učim, da morata govoriti po pravici? …

»Tale vajina mami je pa res pridna,« je v zelo dvoumnem tonu pripomnil prvi sosed; najbrž je hotel dodati kaj o veliki škodi, da tega ne ve socialna, ampak sem ga dovolj grdo pogledala, da je raje molčal do pritličja.

Med spinningom sem seveda uživala kot po navadi, spomnila sem se tudi sosedove pikre pripombe in se potolažila, da če ne drug, me šteka vsaj Michelle Obama – tudi ona zaradi telovadbe vstaja trikrat na teden ob pol petih.

Ko sem se vrnila domov, nisem mogla odpreti vhodnih vrat v blok. Sosed, ki je že stal pred blokom, mi je povedal, da ni elektrike in zato kartica ne dela. Potem sva čakala. In čakala. In jasno, tudi lift ni delal. Povzpeti se je bilo treba peš. Jaz v osmo, on v deveto nadstropje. Pustila sem ga zadaj kakšne tri štuke. Priznam, da se mi je smejalo. (Malo manj se mi je smejalo minutko pozneje, ko sem se spomnila, da bi rabila fen …)

Ko sem se čez pol ure odpravljala v službo, sem v dvigalu srečala skoraj dvometrskega soseda, ki je košarkarski trener.

»A kaj veš, kdaj je zmanjkalo elektrike?« me je vprašal.

»Ko sem malo pred šesto šla na telovadbo, je še bila.«

»A danes zjutraj si že šla na telovadbo?« Oči so se mu kar prižgale od navdušenja!

»Ja!«

»Pa to ti je super!«

Takale pohvala? Neprecenljiva, ti rečem. Končno eden, ki šteka … Ali ki ni fovš?

Danes post objavljam samo zato, ker je debata spet nanesla na mojo (ne)normalnost zaradi zgodnje jutranje vadbe. Bolj kot opazujem vse tele pripombe, bolj mi postaja jasno, da so razlog zanje sedeče riti, ki sicer mogoče celo verjamejo, da je gibanje potrebno, a ne zmorejo preseči svoje lenobe. Vse bolj mi je tudi jasno, da so uničene celotne generacije ljudi, ki jih niso naučili, da je treba telovaditi vsak dan. Sicer sem slišala, da v Sloveniji obstaja eno tako gibanje, ki se zavzema za »drugačno« javno šolo in med programskimi točkami je tudi več športa, a ostajam trdno prepričana, da je vsa telovadba v šoli zaman, dokler bosta mat in fotr sedela na kavču in glodala čips. (Včeraj zvečer sem slišala Salome reči, da se je naučila preklinjati doma, od očeta pijanca, in ne s televizije …)

Kakšna programska točka, s katero bi ljudi naučili nehati iskati krivca zunaj sebe, bi bila še najbolj nujna …

Včeraj popoldne sem šla v klinični center na obisk k stari mami. Pa raje ne bom razpredala o tesnobi, ki se me loti že, ko se približujem območju bolnice, kaj šele, ko vstopim vanjo in vdahnem bolniški zrak in atmosfero …

Parkirala sem v über dragi garažni hiši Šentpeter – za eno uro ti vzamejo 2 evra!!!; raje ne preračunam, koliko je to denarja v starih tolarjih!!!??? – tj. v tisti moderni garaži, kjer so skoraj vsi stebri pisano podrajsani z ostanki avtomobilske barve, saj so tako tesno skupaj, da imaš res srečo, če jih fališ …

Ko sem se želela odpeljati, pa se je zataknilo. Avtomat je trdil, da je moja parkirna kartica neveljavna. Že od nekdaj ne zaupam elektroniki, ampak imam raje tiste po navadi malo sitne brkate strice v grdih in znošenih čuvajskih uniformah, ki sedijo v zastekljenem boksu in kljub protikadilskemu zakonu še vedno smrdijo po tobaku, a bila je nedelja, za šipami so bile spuščene vse žaluzije in lahko sem poskusila srečo samo še na dveh drugih avtomatih. A sta trdila isto kot njun »kolega«. Izkazalo se je, da je v taki zagati zelo prikladno imeti s sabo telefon (jaz, koza, pa večkrat pregrešno premišljujem, kako bi ga najraje nehala nositi s sabo …).

Poklicala sem torej na neko mobitel številko (ni brezplačna), kjer se je oglasil dresirano prijazen stric, ki pa je najprej želel preveriti mojo zmedenost ali zarukanost ali kakor koli že to imenujeva. Ko se je vendarle prepričal, da sem v avtomat tlačila pravo parkirno kartico (vprašal me je, kakšne barve je koda na kartici. In ja, priznam, imelo me je, da bi mu rekla, da ima čudovit tigrast vzorec …), mi je dal tak malo čarovniški nasvet:

»Je kartica povsem suha?«

»Ja.«

»Potem pa fino pihnite vanjo, tako da se bo malo navlažila. Nato pa fino s prstom podrgnite po kodi, kar močno. Zdaj jo pa še enkrat vstavite v avtomat.«

Ubogala sem ga, vendar je avtomat trdil isto kot prej.

Operater seveda ni verjel, da sem jo dobro navlažila, a sem zavrnila ponovno čaranje. Potem sem dobila še boljša navodila:

»Pojdite do blagajniškega okenca, tam boste videli režico, skoznjo potisnite šest evrov, na listek napišite, kdo ste, in ko boste naslednjič šli mimo, se oglasite po račun. Ko boste pri zapornici, pa me ponovno pokličite in vam bom odprl preko interneta.«

Nisem hotela razmišljati, kako se iz take garaže izvadi človek brez mobitela, papirja in pisala, ubogala sem navodila, na listek napisala svoje ime in celo lep pozdrav (čeprav me je imelo, da bi napisala kurec vas gleda), odšla do avta in pri zapornici spet poklicala na mobitel številko.

Isti dresirano prijazen glas je preverjal, kje in koliko denarja sem pustila, mi srečno povedal, da me vidi (!!!!), mi dovolil, da se odpeljem in zaželel lep večer.

Jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi imela občutka, kot da sem se pravkar odpeljala iz ene cenene računalniške igrice … Da sem se odpeljala iz garažne hiše, je trajalo dvajset minut, stalo šest evrov, nekaj telefonskih impulzov in precej neprijetnega občutka, da je dandanes že nekaj tako običajnega, kot je parkiranje, pravi reality show!

No, vsaj v noben steber se nisem zabila …

A je danes petek? So po navadi ene prvih jutranjih petkovih besed Velikega Brata. Očitno ve, kdaj je petek, saj me to vedno vpraša ob petkih, ampak videti je, da rabi še mojo potrditev. Sprašuje pa me seveda zato, ker imajo v šoli dogovor, da v šolo lahko prinesejo igračo samo ob petkih.

Ker se mi nošenje igrač v šolo zdi ena navadna bedarija in ker sem že prvi vikend tega šolskega leta poslušala Bratovo jadikovanje, jezikanje, tarnanje, sitnarjenje, moledovanje in obupovanje, kako slaba, zoprna in zaostala mama sem, ker mu v življenju nisem kupila niti enega gejmboja – Žiga ima pa že dva!!! –, sem na prvem letošnjem roditeljskem sestanku edinkrat odprla usta, ko sem vprašala, ali je prinašanje igrač v šolo ob petkih res nujno potrebno.

Učiteljica je povedala, da so jo otroci prosili in jim je dovolila (čeprav ni ravno navdušena) in sedaj tega ne misli preklicati. Potem sem predlagala, da ukinemo vsaj elektronske igrače in na srečo se je večina staršev strinjala z mojim predlogom. Če bi kateri od otrok vendarle prinesel elektronsko igračo, mu jo učiteljica lahko zapleni do konca leta.

Ko sem Velikemu Bratu povedala, kaj smo se starši zmenili glede elektronskih igrač, sem doživela hladen tuš, saj mi je samo jezno zasikal: »Saj vem, da je bila to tvoja ideja butasta!«

***

Tudi danes me je vprašal, ali je petek. Potem je začel mrzlično brskati po sobi in vedela sem, da išče igračo. Kmalu se je začel pritoževati, da nima nobene »pametne« igrače in da ne ve, kaj naj nese v šolo.

»Pa vzemi Quoridor,« sem hotela biti v pomoč s predlogom.

»Pha, to je družabna igra, vsi se mi bodo smejali,« je pihnil zmrdljivo, meni pa se je kar stemnilo pred očmi, saj sem dojela, da otroci v resnici v šolo prinašajo igrače veliko bolj zato, da se z njimi postavljajo, kot pa da bi se z njimi igrali!!!!!!!!!!!!!!!!!

Popoldne se je izkazalo, da sem imela popolnoma prav. Povedal mi je, da se nihče ni hotel igrati z njim. Sošolec mu je celo rekel, da je igra neumna (čeprav je sploh ne pozna).

***

Prepričana sem, da si bom očitala, če ne bom nemudoma spisala maila in ga poslala vsem staršem njegovih sošolcev. Ne mislim čakati do naslednjega roditeljskega sestanka, saj me je groza, kam smo pribredli s tem materializmom! Groza me je, kakšne signale dajemo svojim otrokom – v šoli niso nič vredni, če ne prinesejo prave igrače oziroma v šoli so ogromno vredni samo, če se z drago igračo lahko postavijo pred drugimi!!!!

Moj otrok ne sme hoditi v tako šolo.

V torek me je dopoldne v službi nenadoma prešinilo, da Veliki Brat zagotovo ni vzel superg za nogomet. Nisem bila prepričana, a verjetnost je bila zelo zelo visoka, saj ga je v šolo peljal ta Glavni – onadva pa sta dva taka osebka, ki sta zelo navajena, da za pripravljenost rekvizitov za njune hobije itak poskrbi mama oziroma žena … ali pa jima vsaj toliko časa prigovarja, da se vendarle zganeta in vse potrebno pripravita sama (kar se, če povem po pravici, zgodi manjkrat).

Priznam, da me je kot skrbno mater že malo imelo, da bi mu odnesla superge, a sem se preveč dobro zavedala, da bi bila to kardinalna napaka – samo še bolj bi se zapletla v past vzgajanja nepoboljšljivega mammoneta. Mulc naj se nauči misliti vnaprej in poskrbeti sam zase, naj se kar sam znajde, sem vse dopoldne prigovarjala sama sebi in bila sem precej presenečena, ker mi enostavno ni bilo čisto vseeno, ampak sem zdržala in popoldne, ko sem po nogometu prišla ponj v šolo, sva imela tale pogovor:

»Mami, a veš, da nisem imel superg za nogomet?« me je vprašal z zelo rahlim prizvokom razočaranja.

»Vem,« sem bila kruto kratka.

»Ti to veš?« je bil osupel. »Zakaj mi pa nisi pripravila superg?«

»Ker me ni bilo doma … Kako si pa potem igral?«

»V supergah, v katerih sem prišel. Trener mi je izjemoma dovolil.«

»Boš od zdaj naprej lahko sam mislil na svoje superge?«

»Ja, če ti res ne moreš?« me je milo pogledal.

»Ne morem,« sem bila neomajna.
»Joj, zdaj pa še te bedne superge!« je nenadoma spremenil ton v zares razočaranega.

Dragi Veliki Brat, popkovino enkrat pač morava prerezat …

Tale prizor mi je zakrival razgled s hotelskega okna na sicer lepo in zelo čisto mesto Banja Luka:

To pač nastane, ko se na Balkanu združita zapadna tehnologija in pregovorna iznajdljivost Muje in Hase …

V soboto zjutraj je na Krimu takole čudovito zeblo …

Sicer ne preveč dobro, a vendarle se še spomnim, da sem v začetnih razredih osnovne šole vsako jutro – bila sem predsednica razreda – stopila pred tablo in rekla: »Po Titovi poti,« sošolci pa so dokončali stavek: »Naprej!« in šele potem se je lahko začel pouk …

Kaj dosti več se predsednika Tita ne spomnim, sem pa v Skopju prejšnji teden opazila eno tako restavracijo za jugo- oziroma za titonostalgike. In zdela se mi je hkrati malo smešna, malo zanimiva, malo arhaična, malo privlačna, malo odlična tržna niša. V njej je sedela osemglava skupina, vsi pa so bili videti kot postarani, a še vedno zapriseženi člani KPJ …

Ko pa sem v soboto zjutraj prilezla na Krim in v koči pred šankom čakala na čaj, sem se nenadoma zavedela, da ima tale deček s Sotle še vedno veliko prijateljev … in da je videti, kot da me zasleduje …