Na Blogoroli imajo neko res simpatično rubriko. Reče se ji Najbolje ocenjeni zapisi.

Mednje pa očitno zaluta vse prej kot kaj najboljšega. Vsaj sodeč po ocenah ostalih blogerjev …

Omenila sem ti že, da sem bila pred kratkim na obisku pri dveh starih znancih in njuni družini. Ti pa moram nujno povedati, da smo se pogovarjali tudi o knjigah.

Oče družine (prav tisti, ki je bil enkrat že star, zdaj je pa spet mlad) je povedal, da je srednja hči (petnajstletnica) na vsak način hotela imeti knjigo Mrha koščena, ker je to menda ful kul knjiga in so jo tudi vse njene frendice že prebrale …

No, tudi ona jo je dobila. Ampak je imela malo smole, ker je knjigo v roke vzel tudi njen oče – po poklicu pediater, ki se po vrhu v zadnjem času ljubiteljsko posveča prav zdravi prehrani – in se odločil, da ji knjigo preprosto vzame. Ker še nimam izkušenj z vzgajanjem najstnikov, se mi je najprej zdelo zelo čudno, celo narobe, da otroku knjigo kar vzameš. Očitno sem dovolj okužena z demokratičnimi vzgojnimi prijemi, saj mi je najprej padlo na pamet, da z otrokom take kočljive teme pač predebatiraš. Šele potem sem se spomnila, da so na svetu menda tudi taki najstniki, ki z največjim veseljem ignorirajo in kontrirajo mnenju staršev, četudi je njihov foter zelo priznan pediater ali kakšen drug strokovnjak …

Jasno, da sem postala dovolj radovedna in knjigo takoj kupila. Na njej je res nalepka z opozorilom, da zaradi grobega jezika ni primerna za mlajše od 16 let.

Avtorici (nekdanja agentka za Ford Models – danes čisti samouk, ki menda ve vse mogoče – in nekdanja manekenka, ki je diplomirala iz holistične nutricionistike!) res nič ne leporečita (če piješ kavo, ti iz ust smrdi kot iz gnojne jame/ cenena industrijska (džank) hrana ima tako rok trajanja kakih 22 let in bo na žalost verjetno preživela tudi tvojo ubogo debelo rit/ zbudi se, trapa; v enajstem poglavju je seznam »sprejemljive džank hrane«, ob katerem ti bodo otrdele bradavičke/ to pomeni, da ti bo po zaužitju zdravila hipno odleglo, obenem pa bo zjebalo nekaj drugega v tvojem telesu/ pojdi se podojit, daj, cuzaj joške. se ti to zdi smešno? saj tudi je. zdaj te bova spravili k pameti/ do koca svojega koščenega življenja moraš za vsak grižljaj vedeti, kaj vsebuje.) in ne ujčkata, a meda samo zato, da bi deklice lahko postale koščene mrhe in bi nase lahko spravile najbolj hude kavbojke!

Če si na tem mestu morda postavljaš vprašanje o vrednotah, je nujno dodati, da že na platnicah knjige jasno piše, da avtorici Rory in Kim definitivno nista kuri.

p.s. Vsaj z nazadnje povedanim se pač moramo strinjati; Skinny Bitch se že lep čas noče premakniti z vrha ameriških lestvic branosti …

Danes zjutraj sem se nasmejala odgovoru Malega Brata, ko sem ga vprašala, kaj bo jedel za zajtrk.

»Pjst v usta, mami! To je najboljši zajtjk!«

Ti mali fingersucker, kdaj te bo minilo?

Enkrat kadilka, zmeraj kadilka?

Ko sva pred nekaj dnevi z mojim prvim možem zvečer sedela na vrtu ene ljubljanskih oštarij in uživala v počitnicah (Veliki&Mali sta namreč pri babici), se mi je zahotelo kaditi. Pa nisem imela cigaret. Mladenič v podobi natakarja mi je odrezavo dal vedeti, da cigaret ne prodajajo, in niti slučajno mu ni prišlo na misel, da bi se ukvarjal z mojim problemom.

Potem sem se v mislih poigravala z lepimi (a očitno minulimi) časi in se spraševala, kdaj so se upokojili vsi tisti gentlemenski kelnarji, ki so ti sami promptno ponudili cigaret iz svoje škatlice, kadar je bilo očitno, da do svoje škatle ne moreš priti. Ali pa tisti izumrli primerki, ki so pokali od uslužnosti in so sami stekli kupit cigarete za gosta, ki pač hoče kaditi …

Spomin me je potem odnesel v Berlin, kjer smo se potepali prav pred kakšnim letom. Ko smo bili v neki »italiänischer Restaurant«, sem v avtomatu hotela kupiti cigarete. Pa se je avtomatu nekaj zataknilo. Potem je strogi »capo« s pogledom samo ošinil mlado frkljico, kar je pomenilo ’steci ji kupit cigarete; rapido rapido’. Frklja se je čez kakšnih 5 minut res prikazala s škatlico cigaret. Prefinjeno (kao) mi jo je servirala na krožničku. Odprto. Ampak so tri cigarete manjkale. Mož je pripomnil, da v Berlinu pač zaračunavajo provizijo. Še dobro se spomnim, kako se mi je takrat zdelo precej bizarno, da mi je tamala takole pajsnila čike.

Zadnjič bi mi bilo popolnoma vseeno, če bi mi kelnarček pajsnil kakšen čik, samo da bi jih prinesel …

Ja, zdaj je z mano takole: (še vedno) sem kadilka, ki (trenutno) ne kadi; sem ter tja se mi seveda zahoče kaditi. Enkrat kadilka, zmeraj kadilka.

Zajebano, ti povem.

Včeraj sem po dolgem času obiskala stara znanca. Mož in žena, plus 3 hčere. Prvi dve že skorajda ne več najstniški, tretja pa najstnica šele začenja biti. Spoznali smo se, ko sta bili prvi dve hčeri stari kakšnih 6 in 3 leta, tretje pa sploh še ni bilo … tj. spoznali smo se pred kakšnimi trinajstimi leti!!! (Seveda se mi sploh ne sanja, kdaj so tako hitro minila.)

»Koliko sta pa tvoja sinova stara?«

»6 in 3.«

»A vidiš, kako to lepo teče? Ko smo se spoznali, si bila ti mlada, jaz sem bil pa že star. Zdaj si pa tudi ti že stara, ha ha ha… Jaz sem pa spet mlad … ha ha ha ….«

»Ha ha ha …«

(Oblaček nad mojo glavo: Zgleda, da se tipu kar kvalitetno meša, bemti, jaz že nisem stara! Mogoče se ti to začne dogajat, ko si 60 let star moški …)

In potem je le dodal še stavek (prejšnji je bil namreč čisti nonsense …), ki mu res težko oporekamo (mlade in stare): »Ja, veš, moškim so vedno mlade všeč. Okus se nam sploh ne spreminja.«

»Zmeraj, kadar me življenje pohodi, globoko vzdihnem in si rečem: »Nič, bom pa solato zalival!« Ker tudi sama pogosto sanjarim o tem, s kakšno lahkoto in veseljem bi se predala kmetovanju ali vrtnarjenju, me je stavek iz Kmeclove knjige Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret tako zmamil, da sem knjigo nemudoma kupila. Kadar obupujem, se vedno zatečem k snovanju tolažilnih načrtov, kako bom postala ovčerejka. No, bom videla, kdaj bom dovolj obupala, da si bom šla kupit prvo ovco …

In danes se je zgodilo, da sem v službi občutila nekaj preveč »birostresa«. Potem pa sem v kotu pisarne zagledala slonovo taco, katere frizura je imela že malo oslabljene konice (beri: suhe listne konice), in sem se odločila, da ji jo spedenam. In veš kaj? Ko sem se takole kakšnih 15 minut ukvarjala s striženjem suhih listkov, sem se nenadoma zavedela, da sem popolnoma sproščena … In da zelo uživam! Prav srečno sem se počutila, tej preprosti, a tako sijajni kreaturi od noline, pa sem bila neizmerno hvaležna. (Sicer sem vedno blazno hvaležna tudi po kakšni tajski masaži, ampak ta na žalost spada med precej dražje oblike sproščanja …)

V moje sproščanje napetosti se je v svojem stilu vtaknil tudi moj mož: »Saj to ni res, a zdaj boš pa še ti začela s tem ‘šeng fujem’?« (Žal mi je, darling, ampak moje sproščanje s tvojim ‘šeng fujem’ res nima nobene veze.)

Se pa spomnim, ko sem pred leti v neki gorenjski vrtnariji z mamo kupovala neke lončnice in sem vrtnarki nevoščljivo rekla, kako fino in nestresno službo ima. Morala bi videti in slišati, kako je babnica poskočila: »Kakšno nestresno službo, koga pa vam je! Pojma nimate, kako je delo z rožami stresno! Treba jih je zalivat v pravem trenutku, treba jih je pokrivat pa nastavljat soncu pa spet skrivat pred soncem, potem ti pa pride slana ali toča in gre vse k hudiču. To je en sam stres, vam povem!«

Evo, precej hitro me je postavila na trdna tla; ampak za nekoga, ki rož’ce gleda samo iz pisarne, rož’ce definitivno so odličen stress releaser.

In zalivanje solate? Zalivanje solate še naprej ostaja moja sanjska služba …

Zbijanje šal na temo »Cesarjeve solate« je jama brez dna … Takole solatko ti postrežejo v edini ljubljanski restavraciji, katere ime z malo domišljije spominja na penis (čeprav z njim seveda nima nobene povezave), in tudi tale solata nima kaj dosti veze z originalnim Cesarjevim receptom, a mu je precej bližja kot tista »asasta«, iz katere sem se pohecala pred kakšnim tednom.

Verjetno se ti tile zapisi, v katerih jadikujem čez variacije na temo Cesarjeve solate, zdijo precej čudni, ampak če si ljubiteljica »ta prave« Cesarjeve solate, potem me sigurno razumeš. Požrla sem že nešteto različic omenjene solate (celo tako s hrenovko so mi prinesli na mizo!!! – zdi se mi, da me je takrat od presenečenja malo ruknila kap …) in že zdavnaj mi je jasno, da imajo o njej več pojma v Ameriki kot v Evropi. Tam sicer radi pretiravajo s količinami, sestavine pa nedvomno dosti bolje obvladajo.

]]> http://jackie4grace.wordpress.com/2008/07/09/cesarjeva-solata-iz-penisa/feed/ http://jackie4grace.wordpress.com/2008/07/07/sprehajalca/ http://jackie4grace.wordpress.com/2008/07/07/sprehajalca/#comments Mon, 07 Jul 2008 18:09:26 +0000 jackie4grace http://jackie4grace.wordpress.com/?p=497

Popoldne sta se sprehajala po Ljubljani; no, liliputanca ravno nista …

Danes popoldne je v pogovoru naneslo, da je stara mama rekla: »No, mi o volku, volk iz gozda.«

Svak pa je taisti prihod (samo kakšne pol sekunde pozneje) opisal z nekoliko svojevrstno variacijo na temo: »Mi o dreku, drek iz riti.«

p.s. Če fraze še nisi slišala, jo kar zapiši v svoj slovarček, v sskj je namreč ne boš našla.

Popoldne sem z veseljem opazovala Ivanko, letnik 1958, pri okopavanju krompirja. Če bom sama kdaj imela kakšen kos zemlje, na kateri bom lahko okopavala neškropljen!!! krompir, se mi bo zdelo, da sem v življenju ogromno dosegla.