Skrb za zdravje

Pogosto lahko slišiš ali bereš, kako neznosno izpostavljen hitremu tempu in stresu se mora izčrpani povprečni sodobnjak tolči skozi svoj (vsak)dan in noč … In potem seveda (s samimi dobrimi nameni) gruntaš, kako bi se kar najbolje obvaroval, poskrbel in naredil nekaj dobrega za svoje zdravje.

In potem lahko na primer na različnih koncih bereš in poslušaš samega zdravja polne nasvete samih strokovnjakov in poznavalcev:

»Vsako jutro na tešče spijte žličko lanenega olja.«

»Vsako jutro na tešče spijte sok ene limone (neškropljene!).«

»Vsako jutro na tešče spijte šilce limoninega soka, pomešenega z žličko medu.«

»Vsako jutro na tešče spijte žlico domačega jabolčnega kisa (iz neškropljenih jabolk, jasno!), razredčenega z vodo.«

»Vsako jutro si še na tešče privoščite himalajca.«

»Vsako jutro si privoščite žlico dobrega medu.«

»Vsako jutro na tešče spijte kozarec tople vode s sokom ene limone.«

»Priporočljivo je, da zjutraj na tešče spijete kozarec zeljnice, saj bo pospešila vašo prebavo.«

»Za razstrupljanje zjutraj na tešče spijte bazični napitek iz brokolija, korenčka, peteršilja, pese, špinače, lanenih semen in svežega ingverja.«

In tale: »Kadar zjutraj nimate časa, si pripravite svež sok iz pomaranč, korenčka, jabolk in cimeta.«

***

In če nisi iz same zaupljive, naivne nravi, seveda vsaj malo podvomiš:

Kaj zdaj?!? Olje ali kis? Sol ali med? Sadje ali zelenjava? Morda kar vse skupaj? Kadar jaz nimam časa za zajtrk, imam še manj časa za pomivanje sokovnika …

***

In potem imaš dve možnosti:

1. Indiferentno zjutraj spiješ tisto, kar ti paše. In se niti malo ne sekiraš, če ti slučajno ne paše nič …

2. Se vsako jutro z naglim korakom zaženeš iz postelje neposredno pred svojo mini cisterno (ki je – to je vendar samoumevno – iz zdravju prijaznega materiala), v kateri hraniš pazljivo odmerjeno žličko najboljšega lanenega olja, šilce limoninega soka z žličko medu, žlico domačega jabolčnega kisa (iz nešpricanih jabolk!), malo žive vode, cimeta, himalajca, pomaranče, korenčka in še veliko drugih zdravih učinkovin. In tvoj vsakdan ima že kmalu nov element: veliko psihično obremenitev, da slučajno ne bi kdaj izpustil svojega zdravju prijaznega jutranjega obreda. To bi te namreč vrglo v neznosen stres …

Sami odličnjaki

Demonstracij permisivne vzgoje imaš (žal) po vsem svetu, kolikor hočeš (beri: več, kot hočeš). Zgornji dve sta iz Francije; obe fotki sem poslikala na isti dan, v razmaku kakšne dobre ure, 27. oktobra …

Tujih mulcev pač ne morem suniti v tazadnjo ali jih nadreti, se pa rada zmrdujem, saj mi gre permisivnost pri vzgoji otrok na živce.

 

Veliki Brat hodi v 4. razred in vedno znova sem presenečena, ker je to razred samih odličnjakov. Pa močno dvomim, da se je posrečil izbor samih izvrstnih dečkov in deklic, bolj me skrbi, ker jih tako dobro ujčkajo, da imajo vsa (pisna in ustna) preverjanja znanja napovedana … Argument? Zakaj bi jih izpostavljali dodatnemu stresu, če se temu lahko izognemo?

Lahko povem, zakaj. Če šolo razumemo kot pripravo na življenje, je poštena doza vsakodnevnega stresa neizogibna, celo nujna. Spomnim se, da smo se (vsaj nekateri) tresli kot cucki, ko se je na začetku vsake ure odprla redovalnica. Bilo je res stresno in najbrž je bilo zato med nami tudi znatno manj odličnjakov, ampak ta stres v resnici nikomur ni škodil. Zgolj nasprotno.

Oči naš

Zdaj že z lahkoto rečem, da bi takle plakat lahko izobesila skoraj po vsakih volitvah, ker so kandidati, za katere volim, od večine preprosto neizvoljivi …

Večina namreč rada verjame, da jih bo nekdo rešil. Enkrat je to Oče naš, zdaj mislijo, da je to Oči naš …

Deka

Samo dva razloga sta za tale post, prvi vremenski, drugi jezikovni, ampak oba simpatična …

1. V torek sem imela daljši službeni postanek v Novi Gorici. Ker sem se iz Ljubljane odpeljala v sitni, zoprni, sivi, mokri, zagamani, škodljivi, morilski, ubijalski megli, me je novogoriški sonček ne samo razveselil, ampak osrečil! Martinčkanje ob kavici na terasi pred Perlo je bilo že v teku in privoščila sem si ga tudi sama. Še toliko bolj razkošno se mi je zdelo, ker po nekajtedenski ljubljanski megli sploh pomislila nisem na tak luksuz, da bi lahko kavo pila na toplem soncu. Popolnoma srečna sem si naročila eno belo brezkofeinsko …

2. Ko je gospodična (tako zelo lepo- in dolgonoga, da sem prav z nasmeškom opazovala, kako naklonjeno sta jo sprejela starejša žentlmena za sosednjo mizo …) prinesla mojo brezkofeinsko kavico, je rekla: »Pa še ena deka za gospo.« Morda se motim, ampak v Žabariji nisem še nikoli slišala drugega kot »ena brezkofeinska«, Primorci pa so očitno (spet) z veseljem šli v izposojanje k Italijanom. In dobili so »deko«.

Commestibile

Ženski čevelj že sam po sebi zna biti nekaj zelo lepega. Če je pa še iz čokolade …

Non commestibile

Granatno jabolko ali vaja iz potrpežljivosti

V soboto dopoldne sem jedla granatno jabolko in potem ko je bilo zrnc in rdečkastega soka vsepovsod več kot v mojih ustih, mi je prišlo na misel, da je to odlična vaja v urjenju potrpežljivosti …

Potrpežljivost sem torej malo okrepila, pa res ne preveč, imela sem volje samo za pol jabolka. In res je tudi, da sploh ne vem, kdaj bom šla na naslednji trening …

Me pa vseeno močno zanima, kaj vse bi mi o potrpežljivosti znala povedati mademoiselle, ki vsak dan osem ur nadzoruje steklenice konjaka, da se ne bi v njih slučajno znašel kakšen nezaželen delček …

 

Kdaj je bonbon postal bombon?

Čeprav smo Slovenci že ves čas imeli (in izgovarjali) bombone, nam jezikoslovci nekaj časa niso pustili takšnega zapisovanja – v naših osnovnošolskih časih so bombon smeli napisati samo cvekarji, pa še njih so potem ganjali s cveki – saj so vztrajali pri francoskem zapisu in nas radi poučili, kako to v francoščini pomeni ‘dober dober’. Raje se ne bom spuščala v razpravo, kako daleč od resnice je ta opis z zdravoprehranskega vidika, sem se pa zadnje čase že večkrat vprašala, kdaj je bonbon postal bombon, saj opažam, da ta raba v zapisovanju že povsem prevladuje.

Res je, da SSKJ še vedno ne najde zadetka bombon, pravopis iz leta 2001 pa že dopušča že obe rabi oziroma pri geslu bonbon celo samo skopo reče: glej bombon. Govorjeni jezik pač narekuje trend pisnemu, resda se dogaja tudi obratno, ampak to so po navadi primeri, ki nam brez izjeme povzročajo zagato …

Malega Brata pa moji jezikovni pomisleki seveda popolnoma nič ne zanimajo, saj me zadnje čase dostikrat prosi: “Dej, mami, nalij mi mal bumbonov.”

Za posebne priložnosti sem jima namenila ex-konjak steklenico, da si lahko »nalijeta mal bumbonov«.

Da bi fraza »nalivati bumbone« kdaj prišla v SSKJ, močno dvomim, za bumbone se pa nikoli ne ve …

Na vse glej pozitivno?

Vsaj 2 vzroka za vaje v urjenju potrpljenja neke matere:

1. Mali Brat je bil danes (za razliko od svoje čudne navade) pri pouku priden kar 2 uri. Dobra novica? Obljubil je, da bo jutri preveril, ali zmore biti priden 3 ure … Namesto da bi ga sunila v rit (sem ga namreč že, pa ni zaleglo. Hm, razen če sem ga premalo?), ga zdaj hvalim in spodbujam: “To pa res super, da si bil priden 2 uri!” Ne morem verjeti, da to prihaja iz mojih ust …

2. Veliki Brat pa od navdušenja nad njeno inteligentnostjo ne more nehati hvaliti svoje učiteljice, ki mu je dala petko za grdopis! Prav važno pove, da je zadovoljen, ker se čisto na vse da pogledati pozitivno. Še bolj pa, da tudi učiteljice to znajo …

Vatikanske ekspoziture

Ko sta Brata privolila (saj ne, da bi imela kakšno drugo možnost), da sobotno popoldne namenimo zbiranju žigov za njunega Jakopičevega planinca, smo se odpeljali proti Turjaku. Sicer sem si predstavljala, da vzpon na Sveti Ahac ne bo naporen, a sem se zmotila, ker ni bil naporen a ma niti malo – drugič bomo šli kar peš iz Šiške, da se bosta mulca vsaj malo zmatrala.

Se je pa spet izkazalo, da Vatikan s svojimi ekspoziturami zaseda top lokacije na svetu.

« Older entries